Dragi terapevt: Kaj pa, če delo moti mojo terapijo?
Odkar sem začela s terapijo, skušam najti učinkovitejši način usklajevanja dela, rekreacijskih dejavnosti, osebnega časa in tudi same terapije. Ni bilo lahko.
- Anonimni uporabnik Talkspace
Imam službo, ki zahteva veliko duševnega napora. Ko se vrnem iz službe, sem ponavadi nekoliko utrujen in nekoliko navit. Toda moj dan se nenadoma ne konča. Kot večina ljudi se tudi jaz veliko dogajam zunaj službe. Torej, ko se stresi mojega osebnega življenja kombinirajo s stresi mojega poklicnega življenja, se nagnem k čustvenemu izklopu, dokler svojih občutkov ne obdelujem na terapiji ali ob svojem času.
Korporacijska kultura se mi zdi odlična, a hkrati zapletena in družbeno občutljiva. Ni mogoče zanikati, da je naše osebno življenje vedno težje ločevati od poklicnega. Nenehno uporabljamo telefone, tablice in računalnike; in smo skoraj vedno povezani z nekom, s katerim sodelujemo na naših osebnih straneh v družabnih omrežjih. Včasih lahko tako vrstniki kot tudi nadrejeni spoznajo malo več o nas, kot bi si želeli.
Da bi se spopadli, lahko poskušamo ekonomizirati svoja čustva pri delu, da ostanemo zbrani, osredotočeni in natančni. Toda to lahko nenamerno poveča verjetnost, da nas kolegi vidijo kot oddaljene, manj socialne ali nemotivirane. Ker se ukvarjam z različnimi vrstami osebnih vprašanj, stvari, ki jih na srečo nisem delil na svojih straneh v družabnih omrežjih, se zavedam, da oblikovanje uravnotežene delovne osebnosti, ki jih ne odraža, še nisem povsem ugotovil. Tako da sem utišanje svojih čustev v službi doslej bil moj način spoprijemanja s tem.
ko hočeš umreti
Terapija pa je namenjena odpiranju in stiku z mojimi občutki. To lahko predstavlja težavo, saj je moj cilj v službi, da svoje delo opravljam po svojih najboljših močeh, hkrati pa ohranjam pozitiven odnos s sodelavci. Ker pa je terapija precej čustvena in kognitivno obdavčljiva, je pogosto težko, da nekaterih teh čustev ne prenesemo na delo. In če se ustavim na čustveni ravni, da se bolje osredotočim na svoje delo, imam težave pri deljenju svojih občutkov na terapiji. Z drugimi besedami, težko je preprečiti, da bi eden vplival na drugega.
Menim, da je težava v vzpostavljanju osebnih meja. S terapevtom sva veliko govorila o njihovem pomenu. Zdaj se moram torej odločiti, koliko svojega osebnega življenja bom dopustil, da se prelevi v moje poklicno življenje. Naučiti se moram prikazovati prava (pristna) čustva pri delu, ne da bi po naključju sprostil vse občutke, zakopane globoko v meni. In še vedno moram najti način, kako ohraniti te iste meje, ne da bi oddaljili ali odtujili svoje kolege. Od tod tudi celotna stvar ravnotežja pri učenju.
Moj terapevt me zelo podpira in verjamem, da napredujem, čeprav počasi, a zanesljivo. V zadnjem mesecu sem se lahko osredotočil na delovne naloge, ki so mi na voljo, hkrati pa uspešno pristopil k svojim čustvom v terapiji. Je pa vsekakor zahtevno, čeprav me ves čas opozarjajo, da je terapija proces; da bo z moje strani potreben čas in veliko dela. Povsem res je, da svojih možganov čez dan ne bom preoblikoval in se zavedam, da bodo spremembe postopne.
In čeprav je to povsem v redu in popolnoma razumljivo, kaj storimo, če moje delo začne ovirati napredek, ki ga dosežem na terapiji, in obratno?
Živijo! Vam je bilo všeč, kar ste pravkar prebrali? Naročite se danes in prejemajte tedenske objave v mapo »Prejeto«:
